Zastavna pravica

Zastavna pravica je ena od petih stvarnih pravic, ki zastavnemu upniku daje pravico, da se zaradi neplačila zavarovane terjatve ob njeni zapadlosti poplača skupaj z obrestmi in stroški iz vrednosti zastavljenega predmeta pred vsemi drugimi upniki zastavitelja.

Stvarnopravni zakonik določa, da lahko zastavitelj ustanovi zastavno pravico za zavarovanje svojega ali tujega dolga, predmet zastavne pravice pa so lahko stvari in celo vrednostni papirji, vendar pod pogojem, da je z njimi mogoče razpolagati in imajo premoženjsko vrednost. Poudariti je potrebno, da je zastavno pravico mogoče ustanoviti tudi za zavarovanje bodoče ali pogojne terjatve, prav tako je mogoče predmet zastaviti več zastavnim upnikom.

Zastavna pravica lahko nastane na enega izmed naslednjih treh načinov in sicer na podlagi:

1. Pravnega posla - za pridobitev zastavne pravice se zahteva veljaven pravni posel, iz katerega izhaja obveznost ustanoviti zastavno pravico, ter izpolnitev drugih pogojev, ki jih določa ta zakon. Za pridobitev zastavne pravice na podlagi pravnega posla mora zastavitelj imeti pravico razpolagati s predmetom zastave;

2. Zakona - Zakonita zastavna pravica nastane v trenutku, ko so izpolnjeni vsi pogoji, ki jih za nastanek zastavne pravice določa zakon;

3. Odločbe sodišča - zastavna pravica na podlagi sodne odločbe nastane z njeno pravnomočnostjo, razen če zakon določa drugače.

Zastavna pravica pa preneha, če:

1. Preneha zavarovana terjatev, razen če zakon določa drugače;

2. Preneha predmet zastave.

Stvarnopravni zakonik določa, da kadar na mesto predmeta zastave stopi nov predmet, ki je zastavljiv, zastavni upnik pridobi enako vrsto zastavne pravice na novem predmetu.

Zastavna pravica v osnovi omogoča zavarovanje terjatve, posamezne vrste zastavne pravice, kot so na primer hipoteka, ročna zastava, neposestna zastava itn., pa bomo temeljiteje obravnavali v prihodnjih blogih, zato nas spremljajte še naprej.

Dominik Došler, dipl. prav. (UN)